Slovo

Kadar sem se šel potikat po neobljudenih krajih, kjer bolj poredko zaidejo noge ljudi- razen podobnih sorodnih duš, so mi vedno delale družbo. V trenutkih so me varovale in obvarovale nevšečnosti in nezaželjenega padca, ko se sprehajaš na dostopu ali poplezavaš pri izstopu ali pa celo pot sestopa. Nekajkrat so dovolile da mi je prste osvežila vlaga oz. dež nevihte ali pa ohladil počasi se topeč sneg.
Zatajile niso. Ne to pa ne.
Zanesel sem se na njih. Se tudi znesel nad njimi, ko sem v njih brezskrbno skakal iz skale na skalo, pa tudi kakšen mali potoček jih je obliznil s svojim hladnim tokom.
Opravil sem celo servis, jih oblepil z gumilezungo (kva pa vem kako se drugače reče temu lepilu) in jih nežno ;) uuuu, skrtačil.
Z menoj so se vozile po Sloveniji pa tudi preko mej so pogledale- prostor za njih je bil vedno rezerviran v prtlažniku...
Sedaj, ko jih zapuščam mi je hudo.
Sprehodil sem jih še na zadnjo pot (Vrhniško Planino), v dežju, da si sperem občutek krivde, ko jih zapuščam. Hvala vam za vse, pa brez zamere, ker vas je nadomestil nov par Garmontk :))