Ura kaze tri, a pogled cez okno v Ribcevam lazu ne obeta drugega kot temno noc. Tudi na luno in njeno svetlobo se se ne morem zanesti. Splazim se iz toplega apartmaja. Scistim led z avta in se zapeljem proti Rudnemu polju. Temperatura zraka se dviga in tudi zaspanost mineva. Iz zacetnih -1, se na termometru avta zunanja temparatura dvigne za dve stopinji in nisem vec preprican ali je to dobro za mojo pot. Bo grapa zalita ali plazovita? Zapustim avto in v temi nataknem smuci. Slaba vidljivost polmraka mi narekuje uporabo celne luci. Pol ure na smuceh potem pa zavijem v breg brez njih. Pripnem jih na nahrbtnik in svigam pes gor in dol po temnem gozdu. Premislujem o strahu in temi. Urbano okolje in cudni izrodki narave v cloveskih preoblekah mi povzrocajo visji pulz kakor divja narava, samota, sneg, mraz in dolge sence, kjer je edini zvok hlastanje za zrakom in premikanje nog. Sestopim na planino Konjscica in si ogledam danasnjo smer- pocasi se dani. Z vzhoda v smeri Bohinja in Bleda se zopet, kakor vselej doslej, rise svetla crta, ki je iz trenutka v trenutek vecja in sirsa, dokler se ne prikaze sonce. Nataknem dereze ugriznem v cokolado ter v roki stisnem cepina. Plazovino uporabim, ker je na njej sneg zbit in trsi. Vseeno se mi udira. Hodim postrani in pridobivam na visini. Snezna skorja je vedno trsa in postopoma se izpod derez slisi le se skripanje snega. Hiter sem - prehiter, ker sem sam, nimam usklajenega tempa. Kmalu sem tik pod vrhom, kjer se odlocam za izstop. Brdi mi je rekel naj izstopim desno, a se zaradi prehitrega konca odlocim nadaljevati bolj levo - cez skale. Napaka. Naenkrat se znajdem v polozaju, ko sneg ne drzi derez in tudi cepina se potapljata v prazno. Zapicim ju v travo in rusje. Do vrha smeri mi manjka le se deset metrov, a v teh trepetam. Sam sem. Obsojen na svojo iznajdljivost. Poiskusim po desni, a ne gre. Kar primem ostane v roki, tako kamenje kakor nizko rusevje.
Dvignem se se na levi nogi in odpre se popolnoma drugacna pot. Malo poplezam in izstopim iz smeri. To me je stalo pol ure- pol ure zaradi neumnosti, pol ure novih izkusen z visokim pulzom in adrenalinom- na robu padca. Adrenalin se pocasi umirja. Vrh. Povzpnem se cez grebensko opast, kjer me skoraj odpihne veter. Spustim se dva metra nizje, kjer ponovno lahko nataknem smuci in fotografiram. Premislujem se o Velikem Draskem vrhu a me plaz, ki je pocistil dobrsen del Malega D. v odbije od te namere. Odmucam cez Studorski preval ter uzivam v odlicnem snegu. Pod planino Jezerca naredim se nekaj zavojev in se ustavim pri plazovini mojega vstopa v smer, nasmehnem se. Opazujem trop gamsov in v daljavi dva gornika. Se nekaj zavojev po trdi snezni skorji. Luknja, odpne mi desno smucko, padem. Udaril sem se v nos. Pojavi se topla lepljiva rdeca tekocina, ki dela madeze po snegu. Stiskam nos in kmalu se kri ustavi. Naredim se par zavojev in na Konjscici snamem smuci. Na poti proti avtu srecam prve ljudi. Cudijo se moji zgodnosti a v odgovor jim povem: splacalo se je. Se nekaj ovinkov potem pa ponovno na smuci in malo gor ter spust med smrekami do avta. Lep dan in nekaj novih lekcij kako postopati po gorah. Baterije so ponovno polne. Odpeljem se proti Bohinju, kjer s tasco, tastom, Katko in Markom na hrbtu naredimo krog (10 km) okoli Bohinjskega jezera. To so pocitnice.
solo
