Moki: julij 2009

Ko mine teden dni odkar sem se vrnil izpod sten Dolomitov se počasi začenja organizirati tudi spomin. Nedolgo nazaj sem v pogovoru z alpinistično kolegico premleval o tem kako je potrebno vedno na nek način častiti vsako smer- je ne podcenjevati.

Teden dni preden se je uradno začel poletni tabor AO Rašica smo Janez, Kekec, Božo-Miha in jaz zapustili našo deželico in vse nepreplezane smeri v njej. Sledila je dokaj dolga vožnja do prvega kampa pod Marmolado. Šotor pri štirih fantih je bil postavljen v hipu in tudi šef kuhinje- jaz, je na hitro pripravil okusno gurmansko specialiteto makarone in kozarec omake pa seveda še etina pesa ni manjkala. Drugo jutro gremo prvič potipat skalo. Z Mihatom se zapodiva v nama ne škodljivo zahtevnost stene in občutiva kompaktnost Dolomitov. V smeri se poleg naju poteguje za lovoriko smeri še trio italjanov in izskušenejši vodnik s svojim klientom. Luštno nam gre. Ko se zapodim naprej, da bi se jih rešil stopnjujejo tempo tudi oni, prepletajo vrvi in poleg trenja je tudi izgled vedno bolj podoben pajkovi mreži. A fovšije ni bilo in prebijali smo se družno iz štanta na štant. Tudi vrh smo osvojili v razmaku nekaj sekund, nasmejani in zadovoljni. Sestop sva preklela, saj ni in ni hotelo biti konca ferate. Pa vselej pride tudi cesta in pri koči čaka Janez. Zapeljemo se do ''češkega prebivališča'' soferajnovcev: Urše, Stojca, Jake in Črta. Poklonijo mi kozla in žeja usahne, pivo pa izhlapi.
1. dan plezanja:

Lise-Spigolo Soraru IV. 400 m soplezalec Miha lapanja

Naslednji dan pa v ''d Smer'', khm- ne vem kaj vse me čaka. Janez, Janez-Kekec in jaz se namenimo v Torre Trieste. Ali bo Trst tudi tu naš? Zmenimo se za plezanje v kosih, najprej Kekec sledim jaz in najtežje pleza v vodstvu načelnik J. Sprva gre luštno a ko v prvem V+ pade Kekec se roke in noge začnejo tresti. Pa se vseeno nekako prebijam, doživim tudi originalne kajlce izpred xy let- Kekec clo štanta na njih. Sledi moj lažji del in na hitro potegnem tri- štiri polne cuge. Potem pa zares. Janez je tiho midva pa gledava v nebo in kako gre vodečemu. Štanta, plezam, gre- rit vržem na skalo in splezam svojo prvo VI v skali. Sledi kao IV ampak tist je blo skoraj bol zahtevno kot detajl. Zadnje varovališče potem pa na frej do vrha (120 m). Megle se začnejo zbirat mi pa imamo 12 (dvanajst- XII) razstežajev abzajlanja- spusta po vrvi. Pri prvem se zatakne in Kekec ga dvakrat odprusikari- revež. Sledi labirint kaminov, plošč, polic in končno trdna tla. Malo ruševja pa smo na poti. Po 15h pridemo do avta, kjer nas'' kapo dol'' čaka Božo s toplimi sendviči in mrzlim pivom.
2. dan plezanja
Torre Trieste Tissi VI. (V+ A1)700 m
Janez Toni, Janez Kekec

Na parkirišču so še ostali ferajnovci USJČ- čeharji, spanje in rest day pa premik v Canazeii. Postavimo šotor še hitreje in si razgledamo okolico. Zraven postavita šotor tudi Domen in Matija (tečajniško govno).
4. dan plezanja
Mariakante IV+ 300 m
Matija Valic, Miha Lapanja

Naslednji dan pa v ex-rotično smer pod gondolo. Preseneti nas dež in umik iz stene, pa ponoven začetek, pa malo labirintanja v prvenstveni smeri:), izstop pod gondolo in nasmeh japonskim turistom, ki fotografirajo in se čudijo naši kovačiji okoli trupa.

5. dan plezanja
Westkante Steger IV+ 180m
Miha Lapanja, Janez Kekec
Via della rampa Piz Ciavazes III-IV 300m
Janez Kekec
Sledi dan, ko z Božotom in Kekcem plezam raz v Selli in popoldan še Rampo za katero sem sprva mislil,da je Rossi-Tomassi.
Za moj zadnji dan pa se že baham, da hočem kaj bolj resnega-kompleksnega, ker to je preveč na izi. Načelnik predlaga smer Zeni Ver... z oceno VII-. Noč negotovosti je bila pred mano. Ali zjutraj reči ne ali pa... WC zjutraj je normalen, ne rabim novega napsihiranega obiska, medtem ko se je Janez tam nekaj dolgo zadrževal ;)
Pa greva, pridruži se nama tudi Domen. Prosto plezanje II-III prvih 150m premagam nenavezan. Potem pa prva V, pa gre. Matr teden dni plezanja je zgleda dobro vplival. Prvi VI+, hlače se mi tresejo, premagam strah in cug- moj prvi VI+ (seveda kot drugi), drugi VI+ se po par metrih spremeni v zdrs in ponovno poizkus v katerem mi uspe. Tretji VI+ splezam dostojno z nekaj pihanja in baletnega poplesavanja v slogu ostržka. Sledi detajl VII-, v glavi se sprijaznim s tehničnim plezanjem A0 in kmalu pograbim za prusik ( za en dan bi bilo preveč če bi mi tudi to uspelo). Zadnji razstežaj V splezam na frej, ker se moja vrv navije okoli Domnove- ne gre drugače. Končno vrh in stiski rok. Veselje. Sestop in tek pred nevihto. Ko se naš avto premakne iz parkirišča nas pozdravi toča, a mi se ne obremenjujemo s tem ampak si damo duška z himno našega tabora Belindo (Marjana Smodeta):
6. dan:
Zeni Verschneidung
VII- (VI+ A0) 180m
Janez Toni, Domen Kobal

Ne odhajaj še Belinda prezgodaj je še, ne toči solz obupa premlada si še, in ko se vrnem spet čez leto zopet bo lepo, a ne odhaja še Belinda in ne glej me tako. Nekako kakor pesem sem se poslovil drugo jutro, ko se je tabor uradno šele pričel. Namesto solz je lilo kot iz škafa, čez leto pa bi se rad vrnil. Smer težka ali lahka, čeprav sem za trenutek postal pogumen, se bom vseeno z mislimi osredotočal na vsako posebej, lahko ali težko- brez podcenjevanja.

Belinda ne glej me tako...

5 Rašičanov se zbere na Vršiču.
Dva gresta v Kranjsko poč, trije pa gremo plezat Ribo. Dostop spremlja sonce in obeta lep dan.

Sledi poplezavanje po podrti skali, zgleda smo bli prvi letos, smer čistimo kot smetarji pod nami pa grmi. Ko se začne resno plezanje me zavede klin in uberem jo naravnost gor. Švicam in se tresem kot riba na suhem hihi. Po dvajsetih metrih neke zajebane (po moje VI.) zabijem dva klina in se v strahu (wtf sm to plezu) spustim dol.

Najraj bi šel v avtu in čau prot domu. Ampak če tečajca pasošolca pelješ v smer, je treba bit vzgleden. Po podrti steni odplezam dve petici in še dva cuga podrte trojke- bl dvojke pa smo na vrhu. Aja vmes ns je opral dž. Sošolc Andraž pa je v dveh cugih pilil tehniko prusikarjenja. Na koncu pa tečajc- Žiga postreže z odličnim jabolčno borovničevim sladoled štrudlom.